Izguba in žalovanje
Izgube so del življenja vsakega posameznika, na katere se ljudje odzovemo zelo različno. Vsakdo je že koga ali kaj izgubil. Izgube nam ne predstavlja le smrt bližnje osebe, temveč se občutje izgube pojavi tudi pri izgubi določene vloge v življenju, selitvi, ločitvi, odselitvi otrok, izguba je tudi smrt hišnega ljubljenčka, zaključek nekega življenjskega obdobja ali prekinitev stikov z določeno osebo.
Žalovanje je v našem prostoru še zmeraj tabu tema, kar se kaže na več načinov: ljudje o žalovanju govorijo predvsem takrat, kadar se soočajo s smrtjo bližnjega, posledično se pogosto sprašujejo, ali žalujejo pravilno. Ljudje se bojijo pokazati da žalujejo, saj ne želijo dobiti etikete, da se smilijo samemu sebi.
Pri žalovanju je pomembno, da si dovolimo žalovati in ne tlačimo občutij in spominov. Najpogosteje žalujočemu pomaga empatičen pogovor. S potlačitvijo čustev le prestavimo proces predelave težkih občutij. Za žalovanje ni zdravila. Čeprav često naletimo na »okrevanje« z antidepresivi in pomirjevali katerih namen je da je žalujoči čimpreje storilnostno naravnan, kar pa pomeni da zadovolji potrebe drugih in sebe in svojo izgubo postavi na »stranski tir«.
Izžalovanje izgube preko pogovora ali terapevtskega procesa omogoča slovo in opolnomočenje za nov začetek.
